6-krat neki

No, končno je uspelo tudi meni - pogumno zagristi v tole verigo in poskusiti spraviti skupaj nekaj vsaj približno spodobnega. Nimam pojma, kako bo šlo in v zadnjih dneh sem popolnoma brez navdiha (in kot je opaziti tudi v precej zarjavelem stanju, kar se tiče pisanja bloga), zato take it easy on me, please :D.

Šest zlaganih dejstev o meni bi radi? Ne bo šlo! Ne bo šlo zato, ker se bojim svojo domišljijo spustiti preveč izpod nadzora ... takrat lahko včasih pobezlja. In to v kombinaciji z domačo tipkovnico (na kateri mi gre pisanje prav gotovo hitreje od rok, kot samo razmišljanje) in z odprtim zapisom na javnem blogu, ni preveč dobra ideja. Zato sem se odločila, da bo vse, čisto vse res!

Pa začnimo ... na začetku ... oz. vsaj pri tistem začetku, ki se ga spomnim. Spomin sega tja nekam, približno 12 18 (uf ja, staramo se :P) let nazaj, ko smo še hodili v vrtec. Takrat sem se sicer čisto rada družila s prijatelji iz vrtca, samo ne, če so me namenoma živcirali. In en od njih je to precej rad počel. Zato sem kot prava mačka (hm, muca? Jao, vse se sliši čisto narobe :D) nabrusila kremplje, jih stegnila proti njegovemu obrazu in mu na licu pustila tri veličastne "štrajfe". Ja, čez CELO lice! Mislim, da so se kasneje na nekaterih delih naredile celo kraste. Na srečo je vzgojiteljica vedela, da ima vsako potrpljenje svoje meje in je bila celo prepričana, da si je to zaslužil, tako da ni panike. Ja, na mojo srečo. Ne pa tudi na njeno. Njegova mami je namreč klicala na upravo vrtcev in se pritožila. Kot glavni mediator je morala vmes poseči moja mami, ki je mulca podkupila z dvema kinder jajcema in se v miru pogovorila z njegovo mamo. Mislim, da so dosegli pravično poravnavo v obojestransko korist. In jaz nisem imela s tem istim fantom nikoli več nobenega problema. Bila sva sošolca še celo osnovno šolo, in čeprav je znal pošteno težit puncam, sem ga jaz samo pogledala, pa smo imele vse prijateljice mir pred njim. Če me je izzival kdo drug, ga je pa tudi precej velikodušno opozoril, naj raje neha, češ da imam jaz kremplje. Tako sem praktično celo osnovno šolo uživala v miru, ki sem si ga priborila že v vrtcu. Pa poglejmo ... ali lahko iz tega izpeljemo kakšno dejstvo o meni? Hm ... Ne, ne krempim! In ne, nisem nasilen človek. Mogoče to, da imam meje potrpežljivosti, čeprav se včasih zdi, da sem čisto preveč flegma, da me redkokdaj kaj popolnoma vrže iz tira in da me je težko res, res razjezit. Ampak se da.

Nadaljevala bom s čim krajšim, ker je ura res že čas za to, da bi se lahko mogoče počasi spravila spat. Mogoče. Počasi. Fact No. 2 - ne maram pisanja SMSov. Res ne! Okej, kaj nujnega še gre, ampak to me res obremenjuje. Lahko mi verjamete, ali pač ne, ampak ko moram odpisati na SMS, dam jaz to na svoj seznam obveznosti. To do list. Če mi kdo pošlje sms velikokrat raje pokličem nazaj, ker se tako pač hitreje zmenimo. Seveda je to pogojeno s sodobno tehnologijo in s pametnimi telefoni, ki pa za razmišljanje porabijo čisto preveč časa in so torej počasni. Prepočasni. Po drugi strani pa so SMSi moj izhod v sili, ko se je treba kaj dogovarjati s kom, ki ga ne poznam. Ali pa mi ni preveč blizu. Ali pa ... ne vem, tudi pri pogovarjanju po telefonu imam neko čudno blokado, in zelo nerada govorim s kom, ki ga ne poznam najbolje. Ubistvu se samo nerada javim na telefon. Ali pa pokličem. Ko se enkrat že pogovarjamo pa kar gre, to je res :D. In ne, tudi dejstvo, da sem tri leta delala v anketnem studiu ne pomaga. Ker je to drugače. Ne znam sicer točno povedati zakaj, ampak je.

Nekega septembrskega jutra, pred xy leti, ko sem se prebujala nekje v bližini Barcelone, me je iz spanca vrgel klic, v katerem mi je klicatelj čestital za plaketo in meni ni bilo popolnoma nič jasno o čem govori. Seveda je šlo za šalo, ampak plaketo sem pa vseeno dobila. Za "naj smeh leta". To so bili časi, ko sem svoj smeh izpilila do točke, da sem se lahko - v različnem zaporedju - smejala hihi-hoho-haha-hehe-huhu. Ja! Zdej ne gre več, ne pride več naravno iz mene :). Pač, ne gre. Zdej se smejim samo še hihi ... če je res smešno. Ampak dejstvo je, da sem nekoč nekoga s svojim smehom tako fascinirala, da mi je narisal plaketo (o obstoju katere nimam več prav nobenega dokaza, zato ne vem, če to sploh lahko predstavim kot dejstvo, ampak hej, kar je res je res).

Sem prava superwoman (oz. samo verjamem v to, da sem in da imam super duper moči), ker sem prepričana, da lahko prepiknem gumo z risalnim žebljičkom. Ok, poskusite to prebrati tako, kot da sem to napsala pred xy leti :P. Potem sem poskusila in ugotovila, da to ni izvedljivo, ne, niti če jaz poskusim. Torej, naslednje dejstvo je, da nisem superwoman :(. Je bil pa bojda prizor, ko sem po celotnem sosedovem dvorišču razstavila risalne žebljičke, da bi jim prepiknila gumo (ker sem bila jezna na sosedovega mulca), precej zabaven. Torej - sem zabavna? (a to bi šlo skos? :P)

Ne verjamem v dežnike. Niti malo. Po kakšnem slučaju se včasih vendarle zgodi, da ga uporabljam oz. da ga imam  s seboj (ker če zunaj lije in se odpravljaš na fax, ne moreš ravno tvegat, da boš potem naslednjih 6 ur sedel premočen v predavalnici, ane?), ampak večkrat se zgodi, da ga nimam. Tudi kupujem jih ne, ker vem, da ga bom tako ali tako prej ali slej nekje izgubila in ga ob naslednjem deževju več ne bo. Zato pridem vsaj parkrat v letu domov povsem premočena, od glave do pet. Včasih s faxa, včasih s sprehoda, včasih s službe, kdaj pa kdaj pa tudi s kolesarjenja. To je priložnost, da skočim v vsako lužo posebej in da hodim reees počasi. In prav fino mi je. Zadnjič sem videla v trgovini dežnik za 10 eur. Haha.

Prepričana sem, da je najbolj sexy stvar na moških pamet. Resno. Kar seveda ne pomeni, da mora vedeti vse o vsem in biti super extra nadpovprečno inteligenten na vseh nivojih in da mora biti jedrski fizik in vse to ... pomeni samo, da ni hujšega, kot če je neumen. In o tem dejansko govorim iz izkušenj. Če razume mene je povsem dovolj (in niti približno si ne domišljam, da sem blazno zakompliciran človek, kvečjemu obratno). Prava mera inteligentnosti, razumna raven smisla za humor in dejstvo, da se lahko z nekom pogovarjaš pač odtehta marsikateri biceps, triceps, popolno rit, sanjske kodre in najgloblji pogled na svetu. Edino pri nasmehu si morda ne bi upala prehitro sklepati zaključkov :P.

No, pa smo končali pri moških. Itak. Morem. :D Upam, da sem tole veriženje speljala tako, kot se spodobi. In ker nimam pojma, komu predati tole verigo, vem pa, da nekdo mora zapraviti še nekaj dni do sredine februarja (zdej bo vedno manj tekem v rokometu, pa take fore pa to :P), bom zaposlila kar tegale gospoda.

Hvala in nasvidenje v naslednjih blodnjah :D.