Nedelja. Sončna. Jesenska. Odeta v tisoče pisanih barv. Modro nebo in prijetni žarki jesenskega sončka, ki te božajo po obrazu. Tako mirno. Tako nedeljsko je minil ta dan. Dan, ko se ti nikamor ne mudi, ko lahko skozi okno občuduješ vse te barve narave, se odpraviš na lep spehod po gozdu, na televiziji pogledaš kakšen del najljubše nanizanke, ali pa s skodelico čaja in zavit v toplo oddejo prebereš kakšno dobro knjigo. Dan, ko se lahko posvetiš sebi in družini, ko se ti nikamor ne mudi, ko počneš vse tisto, za kaj čez teden ni časa. Ob tem razmišljanju se nasmehnem sama pri sebi. Čudno. Zakaj? Zato ker ta nedelja ni samo takšna, kot sem jo opisala zgoraj. Je tudi tista nedelja, za katero bi še pred nekaj leti rekla, da je najbolj dolgočasen dan v tednu, da se vleče kot cel teden. Da ni nikjer nič za početi, da je vse tako dolgočasno in podobno. Hja, ljudje se spreminjamo. Staramo? Ampak jaz nisem stara, samo... včasih me dan v naravi napolne z novo energijo mnogo bolj kot noč, ki sem jo celo prežurala. Seveda pa kdaj zapaše tako eno kot drugo. :) Lep dan je bil. Samo še za lep večer je treba poskrbeti. In v to, da mi bo uspelo sploh ne dvomim :).
Ni komentarjev:
Objavite komentar