Ne morem si pomagati, vedno bolj vesela sem.
Počutim se kot majhen otrok preden se odpravlja na morje in se tega tako veseli, da celo noč sploh ne more zatisniti očesa.
Jutri (pravzaprav že danes) peljemo v kolonijo otročeke. In sicer ne kamorkoli, ampak v Piran.
In zakaj je Piran zame tako poseben?
Ker sem se zaljubila vanj ravno v času ko sem bila tudi sama kot punčka tam v koloniji. Ja, prav tam, prav v tem domu kamor se mi odpravljamo jutri. Drznila bi si trditi, da smo takrat hodili po teh istih poteh, ki jih bomo tudi ta teden odkrivali skupaj s tamalčki. Kopali smo se na istih pomolih in verjetno smo se imeli čisto podobno super. No, vsaj upam. Kaj več o tem bom lahko trdila šele takrat ko pridem nazaj :).
Ja, in od takrat, to je bilo v šestem razredu, imam jaz v Piranu rezervirano svojo klopco. Čisto moja, samo moja. Nanjo me veže tako luštkan spomin, tako otroško lep in prisrčen, da si ga za nič na svetu ne pustim pokvariti. :)
Od takrat naprej sem bila vsako leto vsaj enkrat v tem mestecu. Vsaj enkrat, to je bilo glavno pravilo vse od začetka srednje šole naprej.
In kolonija v šestem razredu zagotovo ni zadnji lep spomin na Piran. Ah kje ... :).
Jap, nostalgija me daje. Nostalgija in veliko pričakovanje. :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar